O življenju Ane Wambrechtsamer:

Ana (Anna Maria) Wambrechtsamer se je rodila kot drugi otrok v družini trgovca Friedricha Wambrechtsamerja in Marije (roj. Rožanc), ki je bila hčerka davčnega uradnika iz okolice Celja. Oče, sicer rojen v Pragi, je izhajal iz celjske meščanske družine in je kupil hišo s posestvom v trškem naselju Planina pri Sevnici, kjer je vodil trgovino, njegova žena pa pošto. Doma so se med seboj pogovarjali nemško, a Ana se je naučila tudi slovenščine, ki jo je govorilo okoliško kmečko prebivalstvo. Po besedah Aleksandre Krofl je bila » … otrok narave, ljubila je živali, polja in travnike. Bila je tudi ljubljenka domačinov, vsa vrata so ji bila odprta.«

Leta 1903 je začela obiskovati ljudsko šolo na Planini. Tu je spoznala Roso Adamus, ki je spodbujala Anino domišljijo, predvsem pa je v njej prebudila zanimanje za zgodovino in literaturo. Leta 1908 je nadaljevala šolanje na meščanski šoli v Celju. Tu je prvikrat občutila nacionalne napetosti med nemško in slovensko govorečimi meščani. Naslednje leto so Wambrechtsamerji prodali posestvo na Planini in se preselili v Studence pri Mariboru (danes del mesta Maribor). Odtlej se je na Planino vračala le še občasno. V Mariboru je leta 1911 zaključila meščansko šolo in se vpisala na učiteljišče, toda že kmalu (1913) je zbolela za hudo pljučnico, zaradi česar je prekinila svoje šolanje, nato pa ji je umrl še oče. Leta 1915 je obiskovala tečaj za poštno uslužbenko in telegrafistko ter se kot pripravnica zaposlila na pošti v Studencih, kjer je bila njena mati upravnica. Po razpadu avstro-ogrske monarhije sta se bili z materjo primorani preselili v St. Lambrecht na Zgornjem Štajerskem, kjer sta nadaljevali službeno pot. V bližnjem samostanu z bogato knjižnico se je lahko izobraževala. Leta 1920 se je zaposlila na pošti v Frauentalu, a bila že naslednje leto premeščena v Liebenau pri Gradcu. Poklic poštne uslužbenke ji ni bil nikoli blizu, silno si je želela postati pisateljica. Poleti 1922 se je poročila z dvajset let starejšim poštnim uradnikom Hansom Sigmundtom in se po dveh letih od njega ločila. Ob poroki je pustila službo na pošti in se končno bolj posvetila pisanju. Kasneje je bila v razmerju z novinarjem Johannom Buchenauerjem, a se je tudi z njim razšla. Obe vezi sta bili zanjo precej nesrečni. Umrla je v Gradcu leta 1933 zaradi odpovedi srca in je pokopana na Planini pri Sevnici.

Uveljavila se je zlasti kot pisateljica v nemškem jeziku, čeprav je pisala tudi v slovenščini. Najprej je objavljala v celjskem časopisu Deutsche Wacht, kjer jo je podpiral urednik Franz Schauer. Pesmi, črtice, podlistke, zgodovinske povesti in študije je kasneje objavljala (deloma so izšli posthumno) še v celjskih (Cillier Zeitung, Deutsche Zeitung) in graških časopisih Heimgarten in Tagespost. Med bivanjem v Gradcu je v deželnem arhivu proučevala arhivsko gradivo, med katerim je iskala vire za kroniko rojstnega kraja (Kronika planinskega gradu in trga). V graškem arhivu je tako odkrila tudi veliko gradiva o grofih Celjskih. Tej temi se je posvetila v svojem osrednjem in najbolj prepoznavnem delu – zgodovinskem romanu Danes grofje Celjski in nikdar več in v krajših proznih delih: Die letzte Gräfin von Cilli (Zadnja celjska grofica) in Graf Friedrich II. als Gönner der Stadt Cilli (Grof Friderik II. kot zaščitnik mesta Celja). Roman o celjskih grofih je izšel tik pred njeno smrtjo pri graški založbi Leykam in prvič v slovenskem jeziku v prevodu Nika Kureta leta 1940. Roman je v obeh jezikih dosegel širok krog bralcev in doživel izjemen uspeh. Pisala je tudi pesmi in prevajala. V slovenščino je prevedla svoji črtici Gospodič Jurij in Gospod Perfekt, v nemščino pa Župančičevo Veroniko Deseniško (ohranjeno v rokopisu) in Novačanovega Hermana Celjskega. Avtobiografski roman Reinhold der Grenzer je ostal nedokončan.

Njena bibliografija obsega 22 leposlovnih del, 30 pesmi in 10 zgodovinskih člankov. V slovenskem jeziku so bila objavljena naslednja dela: članek Planina in njeni prvi gospodarji, roman Danes grofje Celjski in nikdar več, dramsko besedilo Za staro pravdo, zbirka pesmi, objavljena v zborniku Planina v pesmi in besedi, Kronika planinskega gradu in trga in povest Guzej. Veliko njenega gradiva je še neobjavljenega in ga danes hranijo v Deželni knjižnici v Gradcu (Steiermärkische Landesbibliothek). Del tega gradiva v obliki fotokopij hrani tudi Osrednja knjižnica Celje.

Literarni opus Ane Wambrechtsamer je tesno povezan predvsem z njenim osebnim življenjem in doživljanjem sveta. Pisala je o stvareh, ki jih je poznala in imela rada (domači kraj in njegovi prebivalci, navade in običaji, zgodovina). Želela je, da bi njena dela postala most za premostitev napetosti med dvema narodoma in dvema kulturama, ki ju je hotela zbližati s pisanjem. Takratni čas nacionalnih konfliktov med Slovenci in Nemci ji v njenih prizadevanjih ni bil naklonjen.

O njenem življenju in delu je leta 1993 izšel zbornik Ana Wambrechtsamer: 1897–1933, ki ga je uredila Aleksandra Krofl.

Na Planini pri Sevnici, Planina 39, so ji leta 1935 na njeni rojstni hiši odkrili spominsko ploščo z reliefnim portretom, ki je delo Nikolaja Pirnata. Tam je tudi pisateljičin kip, ki ga je izdelal Ivo Vrečko. Pokopana je na Planini.

Znamenitosti na Planini pri Sevnici:

Trg Planina ima muzejski zbirki (zbirko etnoloških predmetov Janeza Šmida in stalno razstavo »Kozjansko žari«) in grad z grajsko kaščo ter grajskim parkom z zaščiteno turško lipo.

V bližnji gotski cerkvi sv. Vida naj bi se poročila Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška.

Zanimiv je sprehod mimo kapelic križevega pota do bližnjega hriba Sv. Križ (733 m) ali po markirani planinski poti od Bohorja do Sedlarjevega in do slapov reke Gračnice.

Cerkev Svete Marjete

Cerkev Svete Marjete je iz prve polovice 15. st., zvonik so ji prizidali v 17. st. Kapeli sta iz okoli 1700. Ladjo so podaljšali, vanjo vgradili dve empori in kostnico, ki so jo leta 1871 odstranili. Današnja zakristija je iz leta 1878. Prezbiterij je gotsko obokan, na stenah so sledi poslikav iz konca 15. st. Veliki oltar je iz leta 1780, stranska pa verjetno iz 1735, napravil naj bi ju kipar Janez Pogačnik iz Konjic. Jožefov oltar iz leta 1720 je bil prinesen iz grajske kapele. Frančiškov oltar iz prve kapele je iz okoli 1730. V zakristiji je slika sv. Marjete iz okoli 1760, delo rogaškega slikarja Antona Lerchingerja.

Cerkev je bila sedež vikariata že pred letom 1452, ki so ga po požaru leta 1450 preselili v Šentvid pri Planini. Sedež župnije je v Planini od leta 1909.

Cerkev Svetega Križa

Cerkev Svetega Križa je prvič omenjena že leta 1414. Sedanja stavba je iz začetka 18. st. Leta 1737 so ji prizidali zvonik, leta 1847 pa zakristijo in kapelo. Veliki oltar je iz leta 1847. Zanimiv je glažutarski lestenec iz srede 19. st.. Križev pot predstavlja 12 kapelic iz leta 1801. Anton Pavlič iz Buč jih je poslikal leta 1929.

Grad

Grad Planina leži na 33 m visokem strmem skalnatem grebenu nad trgom. Graditi so ga začeli v 10. ali 11. st., končali pa verjetno v 12. stoletju. Prvič je omenjen leta 1190. Njegovi lastniki so bili Krški škofje oziroma Vitezi Planinski. V 13. st so jim sledili Ostrovrharji (1249), v 14. st. pa Celjski grofje (1345-1456). Sledili so razni deželni knezi in najemniki, med najbolj znanimi so bili Mosconi (1588-1768) in Protazi (1823). Leta 1884 so gradu odstranili streho, nakar je postal razvalina, ki se je ohranila vse do danes.

Jedro gradu je bilo romansko, južna stran pa gotska. Na severni steni je zanimiva zidava v obliki ribje kosti, značilna za antiko oziroma zgodnjo romaniko. Grad je imel podolžno oblikovan palacij z velikimi kletmi. Imel je dve nadstropji in velike podstrešne prostore. Ob vhodu je stal visok okrogel stolp, na severu, 100 m vstran, pa še en stolp, ki je varoval dovozno cesto na grad. Grad je bil obzidan na zahodni, severni in vzhodni strani.